Salezijanski bogoslovci

Biti z don Boskom pomeni stopiti v Božji načrt.

Zgodilo se je 18. decembra 1859, ko je don Bosko v svoji skromni sobici ustanovil družbo, ki se bo pozneje imenovala Družba svetega Frančiška Saleškega, in tako uresničil načrt, ki ga je dolgo časa nosil v svojem srcu, od 1841, leta njegovega mašniškega posvečenja in vstopa v Konvikt, kakor je sam pozneje večkrat zapisal. Družba ni bila ustanovljena, da bi z njo začeli neko ustanovo, ampak da bi jo vzdrževali in razvijali; porodila se je med tistimi fanti, ki se jim je don Bosko posvečal, in skupaj z njimi.

»Don Bosko ni mogel ali ni hotel z namenom, da bi ustanovil morebitno redovno družbo, zbrati pomenljivega jedra odraslih sodelavcev in jih izbrati izmed tistih, ki so že delovali v treh oratorijih.« Uvidel je, da je učinkovitejše kot imeti skupino prostovoljcev, ki danes so, jutri pa jih ni več, ustanoviti stalno družbo za vedno posvečenih Bogu, ki mu bodo služili v teh ogroženih fantih. Da bi se mu to posrečilo, je ne nazadnje

pomislil na svoje fante, tiste, ki so tista zadnja leta – eni več, drugi manj – preživeli z don Boskom v oratoriju.«

»Po slikoviti govorici v sanjah,« razlaga Stella, »je don Bosko začutil, da je določeno, da bo imel pod seboj veliko fantov, od katerih se bodo mnogi spremenili v pastirje in mu bodo pomagali pri vzgojnem delu.«

Nekega dne je sv. Janez Bosko takole razložil svojo misel: »Velika prednost je, da mi sprejemamo večino tistih, ki bodo postali salezijanci, še prav majhnih. Postajajo veliki in se neopazno navajajo na delovno življenje, vsi poznajo celotnega duha družbe in bodo zlahka sposobni za vsako opravilo. Hitro bodo postali dobri asistentje in dobri učitelji, z enotnim duhom in metodo, ne da bi jih moral kdo poučevati o naši metodi, saj so se je navadili, medtem ko so bili gojenci … Menim, da do naših časov še ni nastala kaka

redovna družba, ki bi imela na razpolago toliko posameznikov, ki bi bili zanjo

najprimernejši … Tisti, ki so dolgo časa živeli med nami, bodo v druge

 vlili našega duha.«

Spominjamo se lahko lepe zgodovine, in ko se je spominjamo, 

imamo še pomenljivo zgodovino, ki jo moramo uresničiti.