Bl. Mihael Rua (vol. II)
Šest skrivnostnih besed, ki se ponavljajo in se uresničijo
Tretjega oktobra 1852 med izletom, ko so šli najboljši fantje v Becchi za praznik Rožnovenske Matere Božje, ga je don Bosko preoblekel v kleriško obleko. Mihael je imel 15 let. Ko se je zvečer Mihael vrnil v Turin, je premagal strah in je vprašal don Boska: »Se spominjate najinih prvih srečanj? Prosil sem vas za svetinjico, vi pa ste napravili čudno gesto, kot da bi si hoteli odrezati roko in mi jo dati, ter ste mi rekli: 'Midva si bova vse delila na pol.' Kaj ste hoteli s tem povedati?« On pa: »Dragi Miha, še nisi doumel? Saj je vendar popolnoma jasno. Bolj ko boš rasel v letih, bolje boš razumel, kar sem ti hotel reči: v življenju si bova midva vse delila na pol. Bolečine, skrbi, odgovornost, veselje in vse drugo bo za naju skupno.« Miha je obmolknil, poln tihe sreče: Don Bosko ga je s preprostimi besedami napravil za svojega popolnega dediča.[1]
Duhovnik Julij Barberis je v postopku za beatifikacijo takole opisal njegovo notranjo osebnost: »Vedno si je prizadeval, da bi se ravnal po don Boskovi misli in se odrekel lastnim pogledom in mnenju in se prilagodil don Boskovemu gledanju. Takoj ko je zvedel, da hoče ustanoviti Salezijansko družbo, je prvi izpovedal zaobljubo pokorščine.« Bilo je to 25. marca 1855, ko je imel 18 let. »Od takrat naprej ni mislil več na nič drugega kot pozabiti na svojo voljo, da bi izpolnil Božjo voljo, ki jo je izrazil don Bosko.«
Don Bosko mu ni nikoli ničesar ukazoval, izrazil mu je samo svoje želje. Za Mihaela pa so to bili ukazi, ne da bi pomislil, koliko ga bodo stali.
V začetku l. 1858 je moral don Bosko iti v Rim k papežu, s seboj pa je vzel Mihaela Ruo. Pri svojih 21 letih je imel čudovit spomin in si je zapomnil vsako podrobnost. Poslušal je, kako je papež govoril z don Boskom. V naslednjih dneh je spremljal don Boska pri obiskovanju kardinalov in visokih osebnosti ter opazil, kako izredno vsi znajo ceniti don Boska.
Don Bosko je dejal Mihaelu: »Čim prej je treba ustvariti veliko družino. Misli ti na to!« In je razmišljal. Zadal si je nalogo, da bo »kakor don Bosko«.
V decembrskih dneh 1859, zelo blizu prvemu uradnemu zboru 'kandidatov' za Salezijansko družbo, je Mihael Rua opravljal duhovne vaje pred subdiakonskim posvečenjem, ki je bilo določeno za 17. december. Zanj je bilo popolnoma jasno: čim prej postati don Boskov duhovnik.
Osemnajstega decembra je bila nedelja. Zvečer se jih je 18 zbralo v don Boskovi sobici, ki je v tistem trenutku bila salezijanski Betlehem. Potekal je ustanovitveni zbor »Dobrodelne družbe sv. Frančiška Saleškega«, to je salezijancev. Osemnajsterica je molila, izjavila, da se hočejo povezati v družbo za lastno posvečenje in za izročitev življenja v blagor zapuščene in ogrožene mladine. Opravili so prve volitve. Don Boska, ustanovitelja, so vsi enoglasno izbrali za prvega vrhovnega predstojnika.
Subdiakon Mihael Rua je pri 22 letih bil izvoljen za duhovnega voditelja družbe. Skupaj z don Boskom bo moral skrbeti za duhovno oblikovanje prvih salezijancev.
Nadaljevanje sledi...
MŠF SDB
Ni komentarjev:
Objavite komentar