Blaženi Mihael Rua (vol. I.)
1. DON RUA, »NAJZVESTEJŠI DON BOSKOV SIN«
»Don Rua je bil najbolj zvest, zato tudi najponižnejši in hkrati najpogumnejši don Boskov sin.«[1] S temi odločno izrečenimi besedami je 29. oktobra 1972 papež Pavel VI. za vedno izklesal don Ruovo človeško in duhovno podobo.
»Don Boskov naslednik, to je nadaljevalec: sin, učenec, posnemovalec … je iz svetnikovega zgleda napravil šolo, iz njegovega življenja zgodovino, iz njegovega pravila duha, iz njegove svetosti vzor; iz njegovega izvira je napravil tok, reko.«
Tako so besede Pavla VI. na višjo raven povzdignile zemeljsko zgodbo tega »slabotnega in izčrpanega duhovnika«. Odkrivale so diamant, ki je blestel v skromni in ponižni zgodbi svojih dni.
Začela se je nekega davnega dne s čudno gesto. Kot osemleten fantič, sirota brez očeta, s črnim trakom na rokavu, ki mu ga je prišila njegova mati, je iztegnil roko, da bi od don Boska dobil svetinjico. A don Bosko mu je namesto svetinjice stegnil svojo levo roko, z desnico pa je naredil gesto, kakor da si jo delita na pol. In mu je rekel: »Vzemi jo, Mihec, vzemi jo!« In pred na široko razprtimi očmi, ki so ga gledale začudene, mu je izrekel šest (sedem) besed. »Midva si bova vse delila na pol.«
V prvih letih je don Bosko hotel, naj Mihael ostane pri njem ves dan, zvečer pa se vrne večerjat in spat k svoji materi, gospe Ivani Mariji. Ko pa je prihajal v oratorij, je don Bosko že v prvih letih hotel, da ostane z njim tudi pri mizi.[2] Mihael si je tako začel usvajati don Boskov način mišljenja in ravnanja. »Bolj je vplivalo name,« je dejal kasneje, »opazovati don Boska pri njegovem delu, tudi najmanjšem, kakor brati in premišljevati katero koli nabožno knjigo.«[3]
[1] Pavel VI.: Homilija ob beatifikaciji don Rua.
[2] M. Wirth, Od don Boska do današnjih dni.
[3] A. Amadei, Božji služabnik Mihael Rua.
Nadaljevanje sledi...
MŠF SDB
Ni komentarjev:
Objavite komentar