Blaženi Mihael Rua (vol. V)
Poleti l. 1865 je salezijanski zavod v Valdoccu zašel v težave. Glavni upravitelj don Alasonatti je umiral. Umrl je 7. oktobra. Štirje izmed najboljših salezijancev so morali odstopiti od prevelikega dela. Število fantov je naraslo na preko 700. Gradnja svetišča Marije Pomočnice je hitro napredovala in je zahtevala vedno večje izdatke. Don Bosko je moral prositi miloščino s potovanji, loterijami in številnim dopisovanjem. Potreben je bil človek, ki bi obvladal razmere: disciplino med fanti, materialno vodenje delavnic in šol, nadzor nad deli pri svetišču. Med ljudmi take vrste je don Bosko poznal samo enega: don Ruo. Kar takoj ga je poklical.
Don Provera, veliki salezijanec, ki pa je bil na pol invalid, kateremu je don Bosko vedno zaupal kočljive in težke zadeve, je prišel v Mirabello. Vstopil je v pisarno malega semenišča in našel don Ruo, ko je pisal neko pismo.
»Don Bosko te prosi, da prepustiš ravnateljstvo don Bonettiju in takoj prideš v Valdocco. Don Alasonatti umira. Ko boš pripravljen, bova odpotovala.«
Don Rua je poklical don Bonettija in sta opravila izročitev in prevzem. Potem je šel pozdravit fante po razredih. Objel je svojo mater in ji rekel:
»Don Bosko me kliče. Ti za sedaj ostani tukaj. Kuhinja in pralnica te potrebujeta. Ti bom že pozneje sporočil.«
Vzel je brevir in dejal don Proveri: »Pripravljen sem. Pojdiva«.
»Izkušnja iz Mirabella je pomagala razviti njegovega duha osebne podjetnosti, ki bi bil morda malo zadržan, če se ne bi nikoli oddaljil od don Boska.«[1]
Ob don Ruovem delovanju v Mirabellu pa je bilo še nekaj več: bilo je dokaz, da je don Boskovo ustanovo bilo mogoče presaditi, je mogla živeti ter uspevati tudi brez don Boskove telesne navzočnosti, da bo le v vodstvu trdna salezijanska osebnost. Zato je uspeli don Ruov poizkus odprl brezmejna obzorja za salezijanske ustanove.
[1] M. Wirth, n. d., str. 267.
MŠF
Ni komentarjev:
Objavite komentar