Salezijanski bogoslovci

Blaženi Mihael Rua (vol. VII)

Ko so bila vsa dela na svetišču končana, se je zdelo, da je tudi don Rua na koncu. Nekega julijskega jutra, ko zna biti v Turinu peklenska vročina, se je pri glavnih vratih, ko je nameraval iti ven, opotekel v roke nekega prijatelja, ki mu je stal ob strani. Zdravnik, ki so ga takoj poklicali, je izjavil: »Peritonitis acuta – akutno vnetje trebušne mrene, podelite mu bolniško maziljenje.«


Don Rua, ki je imel visoko vročino in hude bolečine, je klical don Boska, ta pa je bil v mestu. Šli so ponj. Ko je prišel in so mu povedali, da je don Rua pri koncu, je nerazumljivo zamahnil z rokami. V cerkvi so bili fantje, ki so imeli mesečno duhovno obnovo, in jih je šel spovedovat. Ko je stopil v cerkev, je dejal: »Ne bojte se! Don Rua ne bo odšel brez mojega dovoljenja.« 


Iz cerkve je prišel zelo pozno. Namesto da bi šel v bolniško sobo, je šel k skromni večerji, ki so mu jo prihranili. Potem je šel v svojo sobo, odložil torbo s papirji in končno, ko so bili vsi na trnih, je šel k vzglavju ob Ruovi postelji. Zagledal je posodico s svetim oljem in se skoraj razjezil: »Kdo je tisti dobri mož, ki mu je to prišlo na misel?« 


Potem je mirno sedel ob Ruovi postelji in mu dejal: »Poslušaj me dobro. Nočem, ali razumeš, nočem, da umreš. Moraš ozdraveti. Moral boš še veliko postoriti ob moji strani, ne pa umreti. Poslušaj me dobro: tudi če bi se vrgel skozi okno tak, kot si, ne bi umrl.«




MŠF