Salezijanski bogoslovci

2010-08-04T12:13:00.000-07:00

Nekaj iz salezijanskih počitniških dni...

nekaj razteznih vaj...

Don Bosko Bike club...

MŠF

NOVA MAŠA 2010

2010-06-25T11:32:00.000-07:00

Mašniško posvečenje v soboto 26. 6. v Ljubljanski stolnici ob 16:00

in slovesnost nove maše (4. 7. Ljubljana Ježica)

bo imel sobrat Grega Valič SDB.

Priporočamo ga v molitev.

2010-06-12T14:21:00.000-07:00

Kje po svetu so don Boskovi salezijanci navzoči in koliko jih je?

Don Boskovi salezijanci delujejo v 128-ih državah.

Trenutno jih je 16.583.

Dejavni so na področju mladinskega dela v preko 2.000 ustanovah.

Personalne spremembe v FOS-i (FORMACIJSKA SKUPNOST RAKOVNIK)

2010-06-12T02:46:00.000-07:00

Gašper M. Otrin SDB ---- sprejema službo mašnega pomočnika (akolitat)

Primož M. Korošec SDB --- sprejema službo bralca (lektorat)

Anton Grm SDB --- se jeseni vrača v Slovenijo v pastoralni letnik (6. letnik TEOF)

Mitja Š. Franc SDB --- v novem akademskem letu začenja vzgojno-pastoralno prakso

Matild J. Domić SDB --- v novem akademskem letu začenja vzgojno-pastoralno prakso

Janez Suhoveršnik SDB --- z novim akademskim letom nadaljuje v Italiji študij teologije v Turinu

Grega Valič SDB --- po novi maši odhaja za kaplana v Sevnico

Uroš Borovnjak --- z 8. septembrom začenja noviciat v Italiji

Vili Švarc --- ostaja v FOS-i do nadaljnjega

Peter Kočevar se 10. septembra vrača iz noviciata v Slovenijo

MŠF

ČARNO JEZERO 2010

2010-06-08T03:52:00.000-07:00

ŠPORTNI TURNIR TEOLOŠKE FAKULTETE (20. 5. 2010)

2010-05-26T11:43:00.000-07:00

SREČANJE SALEZIJANSKIH NOVINCEV IN NOVINK (RIM 2010)

2010-05-16T09:43:00.000-07:00

Novinec SDB Peter in novinki HMP Barbara in Katja

2010-05-09T04:34:00.001-07:00

Zakaj ime don Boskovi salezijanci?

Sv. Janeza Boska - italijanskega svetnika iz 19. stoletja - so njegovi fantje klicali don Bosko, saj je “don” v italijanskem jeziku oznaka za duhovnika. Na ta način še danes kličemo tega svetnika. On je ustanovil redovno družbo (kongregacijo), katere namen je skrbeti za mlade, posebej za najbolj revne. Tistim, ki so se hoteli pridružiti njegovemu načinu dela, je dal ime salezijanci. To ime je povzel po sv. Frančišku Saleškemu, ki je glavni zavetnik redovne družbe don Boskovih salezijancev.

NA OBISKU PRI SESTRAH

2010-05-05T08:31:00.000-07:00

izlet Rakovniške skupnosti na Gorenjskem

2010-05-01T13:55:00.000-07:00

Škofja Loka...

...kako so nekoč živeli...

...pri kapucinih (v obednici)...

...poromali smo v Crngrob...

...odlična in nazorna kateheza o sveti spovedi...

...še nekaj za želodec...

...Dovžanova soteska... Zanimive so (tudi za našega 90-letnika!!!) te kamenine in polžki v njih...

I believe i can ...

2010-04-22T13:02:00.000-07:00

Kaj pomeni biti don Boskov salezijanec?

Biti don Boskov salezijanec pomeni biti član katoliške kongregacije oseb, ki posvetijo vse svoje življenje Bogu prek velikodušnega služenja mladim, posebej najbolj ubogim. V salezijansko družbo (kongregacijo) don Boskovih salezijancev se vstopi z izpovedjo redovnih zaobljub. Člani živijo skupaj v skupnosti in vzgajajo in evangelizirajo mlade po vzoru sv. Janeza Boska.

2010-04-22T13:00:00.001-07:00

DON BOSKO FEST 2010

2010-04-17T05:41:00.000-07:00

Nekaj jih je pa bilo...

uvod v sv. mašo ali...

don Bosko in don Rua (njegov naslednjik)...

pridiga ali učenje matematike?...

obljube dveh mladih salezijank SOTRUDNIC (DBS)...

MŠF

2010-04-15T13:12:00.001-07:00

Mongolska Marija Pomočnica

2010-04-12T13:25:00.000-07:00

Blaženi Mihael Rua (vol. VII)

Ko so bila vsa dela na svetišču končana, se je zdelo, da je tudi don Rua na koncu. Nekega julijskega jutra, ko zna biti v Turinu peklenska vročina, se je pri glavnih vratih, ko je nameraval iti ven, opotekel v roke nekega prijatelja, ki mu je stal ob strani. Zdravnik, ki so ga takoj poklicali, je izjavil: »Peritonitis acuta – akutno vnetje trebušne mrene, podelite mu bolniško maziljenje.«

Don Rua, ki je imel visoko vročino in hude bolečine, je klical don Boska, ta pa je bil v mestu. Šli so ponj. Ko je prišel in so mu povedali, da je don Rua pri koncu, je nerazumljivo zamahnil z rokami. V cerkvi so bili fantje, ki so imeli mesečno duhovno obnovo, in jih je šel spovedovat. Ko je stopil v cerkev, je dejal: »Ne bojte se! Don Rua ne bo odšel brez mojega dovoljenja.«

Iz cerkve je prišel zelo pozno. Namesto da bi šel v bolniško sobo, je šel k skromni večerji, ki so mu jo prihranili. Potem je šel v svojo sobo, odložil torbo s papirji in končno, ko so bili vsi na trnih, je šel k vzglavju ob Ruovi postelji. Zagledal je posodico s svetim oljem in se skoraj razjezil: »Kdo je tisti dobri mož, ki mu je to prišlo na misel?«

Potem je mirno sedel ob Ruovi postelji in mu dejal: »Poslušaj me dobro. Nočem, ali razumeš, nočem, da umreš. Moraš ozdraveti. Moral boš še veliko postoriti ob moji strani, ne pa umreti. Poslušaj me dobro: tudi če bi se vrgel skozi okno tak, kot si, ne bi umrl.«

MŠF

2010-04-06T11:21:00.000-07:00

Kaj pomeni kratica SDB?

SDB pomeni Don Boskovi salezijanci

(mednarodna oznaka, vrstni red črk po izvirnem, italijanskem imenu: Salesiani di Don Bosco).

MŠF

2010-04-01T23:50:00.000-07:00

»Mir vam bodi!«

Poglejte moje roke in moje noge, da sem jaz sam...«

(Lk 24,36.39)

Vsem obiskovalcem našega bloga želimo globoko doživetje

velikonočne skrivnosti.

Svetloba vstalega Kristusa

naj prežene vse temine iz vašega srca!

Veselo ALELUJO vam želijo člani formacijske skupnosti.

2010-03-31T02:51:00.001-07:00

2010-03-24T09:36:00.000-07:00

Blaženi Mihael Rua (vol. VI)

Don Rua je prišel v Valdocco brez velikega hrupa. Z don Boskom se je na dolgo pogovarjal, kar bi na kratko lahko povzeli v tehle besedah: »Don Boska si predstavljal v Mirabellu. Sedaj ga boš še v Oratoriju.« Na njegove slabotne rame je zaupljivo naložil vse odgovornosti: šole, delavnice, vzgojo mladih salezijancev, spodbujanje k učenju in izpitom, objavljanje Katoliškega beriva, ki mora vsak mesec priti do tisočev naročnikov, mogočno stavbo svetišča, večino dopisov, ki so bili naslovljeni nanj, ki jih je moral don Rua prebrati, pripisati opombe in jih izročiti zaupljivemu salezijancu, da nanje odgovori. »Jaz moram znova iti v Rim zaradi potrditve naših pravil. Odsoten bom kaka dva meseca, s seboj pa bom vzel Francesia. Vse prepuščam tebi. Okoli sebe imaš nekaj najboljših salezijancev. Poglej, kakšne talente imajo, izberi si jih in jih postavi na delo tja, kamor meniš, da je najbolje. Poleg svojega dela tudi usklajaj delo drugih.«

Don Rua je vstajal zelo zgodaj. Opravil je mašo, premišljevanje in molil kot angel. Potem je začel delati s tisto posebno zbranostjo, ki jo je imel samo on.

Salezijanci in fantje, ki ga niso videli že dve leti, so opazili, da se je v njem zgodila globoka sprememba. Ni bil več 'disciplinski prefekt'. Med osemdesetimi fanti v Mirabellu in sedaj med sedemstotimi v Valdoccu se je naučil biti kakor don Bosko »ravnatelj in oče«. Roka, ki brani oblast, je trdna, način pa je vljuden in ljubezniv.

MŠF

2010-03-23T06:13:00.000-07:00

PAINTBALL V PETANJCIH

2010-03-14T08:45:00.000-07:00

POSTNE DUHOVNE VAJE

V VERŽEJU

...na obisku pri Babičevem mlinu...

...uživali smo v druženju...

...preizkusili smo don Boskova stebra duhovnosti: Evharistija in Marija...

...ni nas bilo malo...

MŠF

2010-03-13T02:06:00.000-08:00

MISIJONSKO PRIČEVANJE (1)

"Kdo nam bo sledil? Ali naj Slovenci ne bomo več deležni pri delu za spreobrnjenje Kitajske? Ali naj ostane neutrudni serafin božje ljubezni do bližnjega sam?

In smo vendar klicali na pomoč nove delavce!

Leta tečejo, naslednikov pa ni, ki bi nadaljevali težko začeto delo. Navezali ste si srca na zemeljsko domovino. Ustrašili so vas krili in težave apostolskih delavcev. Le od daleč se vam dopade slišati o njih delu, morda tudi malo občudujete, a posnemati si ne upate. Malo nas je, naslednikov ni, kako ne bi zdihovali. To je menda edino, zakaj nezadovoljni zapuščamo ta svet.

misijonar msgr. Jožef Kerec

2010-03-11T13:29:00.000-08:00

»GOSPOD, RADI BI VIDELI JEZUSA«

Poslanica vrhovnega predstojnika za SMG

(ob stoletnici smrti bl. Mihaela Rue)

Predragi moji mladi!

Tu sem, zvest našemu domenjenemu srečanju ob prazniku don Boska, »očeta in prijatelja mladine«. Letošnje naše srečanje, ki bo na žalost samo virtualno, a nič manj resnično in pristno, sovpada z začetkom stoletnice smrti don Rue, prvega don Boskovega naslednika in nedvomno njegovega najzvestejšega in najbolj učinkovitega učenca.
To je bil namreč eden glavnih razlogov, da sem za temo vezila vsej salezijanski družini v letu 2010 izbral temo: »S posnemanjem Mihaela Rue ponesimo mladim evangelij kot pristni učenci in navdušeni apostoli.«

Tako hočem biti prvi, ki sprejemam duhovni program vezila in vam s tem sporočilom v obliki dialoga med vami in menoj ponudim evangelij. Želim vam pokazati Jezusa, da boste tudi vi lahko postali njegovi učenci, pričevalci in apostoli.
Kadar vas srečam, pogosto začutim v vas veliko željo, da bi našli Gospoda. Morda vam ne uspe, da bi jasno izpovedali to svojo željo, jaz pa vsekakor pograbim to vaše najgloblje hrepenenje, ki ga nosite v svojem srcu. Prijemam vas za roko in vas peljem k svojemu Učitelju, svojemu Gospodu in svojemu Bogu.

»Gospod Pascual, radi bi videli Jezusa!«

Če si to res želite, morate imeti čvrste noge in napeta ušesa. Kajti Jezus hodi okoli! In se nikoli ne ustavi! Da ga boste našli, bi morali poslušati pesem peščenih zrn, ki se dvigajo izpod njegovih nog. Ob njegovem mimohodu vse postane novo in njegovega mimohoda ni nikoli konec.
Ohranja ritem prednosti. Njegova beseda je kot on, nenehno v gibanju, vedno v dajanju vsega, v razodevanju vsega sebe. Preteklo je dva tisoč let, pa se zdi, da je komaj šel mimo. Zgodovina je še vsa v kipenju ob njegovem mimohodu kot po eksploziji bombe. Svet pa ni več tak kakor prej. Nikoli ni nihče tako govoril o Bogu kakor ta človek, nihče nas ni ljubil kakor on, nihče se ni v polnosti daroval kakor on do popolnega izničenja. Nihče kakor on ni zapovedoval vetru in morju, hudobnim duhovom, ki v človeku rušijo najboljši del njegove človečnosti, nihče kakor on ni premagal smrti in greha. Je drugačen od vseh drugih.
Zato ga tolikeri sovražijo, kot so osovraženi tisti, ki se ne ravnajo po trenutni modi.
»Jaz nimam mesta, kjer bi spal, ko nastopi noč. Nimam skrivališča, če me kdo išče. Lisice imajo svoje brloge in ptice neba gnezda. Živim brez zavetja med nevarnostmi in grožnjami. Kdor si želi utreti pot po navadnih metodah, ne bo pri meni našel tistega, kar išče.«
Tistim, ki jih sreča, pravi: »Prišla je ura, da se spremenite!«
»Bog je tu sredi med vami. Nič in nihče ga ne more ustaviti.«

»On je tisti, ki ga iščemo! Pojdi, ponesi mu naše vprašanje.«

Ni nujno potrebno. On ve, kaj hočete. Na obali jezera ga obkroža ljudstvo in ga vprašuje: »Kakšno je tvoje sporočilo?« Jezus opazuje ribiče, ki mečejo mreže v morje. Njegov odgovor je drugačen od tistega, ki bi ga pričakovali. Ni to kak govor ali konferenca, temveč pravi: »Pridite! Zakaj še naprej lovite ribe? Rešujte tistega, ki se potaplja, može in žene, ki jim voda sili v grlo! Potrebujem vas! Hočem vas napraviti za ribiče ljudi!«
In oni so pustili mreže, čoln, starše, žene in otroke. Šli so za njim. »Ali res hočete vedeti, kdo sem? Pojdite z menoj in dobili boste odgovor,« jim je dejal Jezus. Potreben je pogum, da plavamo proti toku. Ni prijetno pustiti lenobno spokojnost vedno enakih dni in stopiti na novo pot.
Nekega dne je mlad fant, tak kot vi, prišel iskat Jezusa in ga vprašal: »Učitelj, kaj moram storiti, da bom postal tak, kakor me hoče imeti Bog? Zaupaj mi skrivnost te sreče!«
Jezus je odgovoril: »Poznaš Božje zapovedi: Ne ubijaj. Ne prešuštvuj. Ne kradi. Ne pričaj po krivem. Spoštuj očeta in mater.«
»Učitelj,« je odvrnil fant, »vse to sem že natančno izpolnjeval od najnežnejših otroških let.« Jezus ga je pogledal z ljubeznijo in mu dejal: »Samo eno ti manjka, da dosežeš cilj: vrni se domov, prodaj vse, kar imaš, in daj izkupiček revežem. Nato pridi in hodi za menoj.« Toda fant je prebledel in odšel.
Hoditi za Jezusom ne pomeni odločiti se »enkrat« za vselej. Pomeni odločiti se konkretno za to in to. Pomeni tvegati in igrati na eno samo karto. Pomeni sprejeti kot svojo odločitev, ki jo je on prejel glede nas: »Zagotavljam vam, da ni večje ljubezni, kot če kdo da svoje življenje za svoje prijatelje.«
Da bi jim bilo vse bolj jasno in konkretno, jim je razložil z dvema prilikama: »Nebeško kraljestvo je podobno zakladu, skritemu na njivi; neki človek ga je našel in skril; potem je šel, ves vesel, prodal vse svoje imetje in kupil tisto njivo. Nebeško kraljestvo je podobno tudi trgovcu, ki je iskal dragocene bisere. Ko je našel zelo dragocen biser, je prodal vse svoje imetje in ga kupil.«
Jezus nadaljuje celo do protislovja: v neki drugi priliki pohvali krivičnega in nepoštenega upravitelja, ki je krivično ponaredil javno listino, je goljufal, si krivično prilastil tuje stvari in bil kriv podkupovanja. Hotel je le prikazati, kako je ta mož iznajdljiv, da si zagotovi prihodnost: gleda naprej. Je sicer nepoštenjak, vendar se drži svojega načela: brez slabe vesti gleda na svojo korist.
Dragi mladi! Moji in don Boskovi prijatelji! Ne morete živeti, če ne poznate tistega, kar v resnici kaj velja, ne da bi vedeli, kakšen je smisel našega življenja. Kajti življenje je vse, kar imate.
Edina gotova karta, na katero lahko igrate in tvegate vse, je ravno on, Jezus.

»Vendar, gospod Pascual, Božje kraljestvo ni za nas. To je previsoka in pretežka zadeva.«

Če te Jezus ima rad in te kliče, lahko vstaneš, lahko hodiš! Lahko spremeniš smer in začenjaš novo pot. Dovolj, če veš, če čutiš in hočeš, da te ima on rad. Dovolj je, da menjaš navade in razmisliš o svojih prepričanjih. Tako so storili prvi učenci: ko je poklical vsakega posebej po imenu, so brez odlašanja šli za njim.
V življenju vsakega človeka je kak dan, kaka ura, ki zapušča nepozaben spomin. To je trenutek, ko se zgodi kaj novega, je trenutek, ko se življenje popolnoma spremeni. »Bilo je okoli četrte ure popoldne,« se spominja Janez, ko so srečali Jezusa.
Bog – in Sveto pismo to velikokrat potrjuje – opravi svoje izbire, ne da bi pazil na imetje, talente in osebne lastnosti; še več. Izbira najslabotnejše, najrevnejše, najmanj učene na svetu. Včasih kliče kar silovito, skoraj nasilno: tak je bil primer pri Pavlu, ki je pri Damasku padel na zemljo. Velikokrat pa, prav nasprotno, kliče preprosto in vabljivo. Tako povabilo je izrekel dvema učencema Janeza Krstnika.
Največkrat pa Bog za poklicanje kakega človeka uporabi človeško sodelovanje: Krstnika za Andreja in Janeza, Andreja za njegovega brata Simona, Filipa za Natanaela. Tako je bilo tedaj! In danes? Danes hoče uporabiti mene, da te kliče! Pridi! Vabim te, da ga spoznaš!
Res je! Za učence ni bilo lahko dojeti »logike« svojega učitelja, vendar so na koncu spoznali, da zunaj njega ne bi našli besed, ki bi jim lahko dale luč in moč, da dosežejo tisto polno življenje, ki jim ga je nakazal Jezus.
Ne samo oni. Zahej, cestninar, to je pobiralec davkov, je bil davkar, ki je pobiral davke za Rimljane. V očeh ljudstva je bil odpadnik, zato so ga »pravi Judje« zaničevali in sovražili. Pa je prav ta Zahej, zaničevan in preziran, slišal, da Jezus prihaja v Jeriho. Slišal je že govoriti o tem človeku; rad bi spoznal Jezusa ali ga vsaj videl. Pustil je banko za pobiranje davkov in tekel tja, kjer se je množica gnetla okoli učitelja. Bilo je preveč ljudi, on pa je bil prav majhen. Tudi če bi skakal visoko navzgor, ne bi videl ničesar. Zato je tekel naprej in se vzpel na drevo. Bogati, mogočni in gotovo osovraženi Zahej se je skril, čepeč med vejami figovega drevesa. Zaradi svoje velike želje je pozabil na svoje dostojanstvo in postal smešen v očeh ljudstva. Vsi so se mu posmehovali. Tudi Jezus se je moral nasmehniti; ko pa je videl v njegovo srce, mu je dejal: »Splezaj dol, Zahej, danes moram namreč ostati v tvoji hiši.« Zahej je takoj splezal dol in tekel domov. Verski oblastniki mesta Jerihe in dobromisleči Judje so bili nejevoljni, jezni in se čutili prizadete. Vsi so godrnjali in govorili: »Šel je v grešnikovo hišo!« Bili so presenečeni in kar niso mogli dojeti ničesar. To je narobe svet: Mesija v hiši grešnikov!
Vendar Jezus vedno dela tako. Vznemirja nas sebični in hinavski svet – obrne ga na glavo in mu ni mar za vzpostavljeni red. Prevrne ustaljene vrednote, da na njihovo mesto postavi popolnoma nov socialni red.
Jezus je v Zahejevi hiši in mu ne reče, naj zapusti ženo, proda hišo, razdeli imetje revežem in hodi za njim. Reče mu samo: »Danes moram ostati pri tebi.«
Jezusovi klici so dveh vrst. Bogatemu mladeniču pravi: »Pojdi, prodaj vse, kar imaš, in hodi za menoj. Ne jemlji torbe, ne bo ti nič pomagala, bom že jaz poskrbel zate. Jaz bom tvoje bogastvo«. Zaheju pa pravi: »Danes se moram zaustaviti pri tebi.« Ta zadnji klic ni nič lažji od prvega. Zaheju namreč premeša ves njegov način bivanja in življenja.
Kadar Jezus pravi, da želi živeti pri nas, in ga mi sprejmemo v svoj dom, tedaj se veliko stvari v nas spremeni, naš način življenja se zrevolucionira. Kadar sprejmemo Jezusa v svoje življenje, nas osvobodi vsega, kar ni Bog.
Samo eno velja: sprejeti ga! In zato moramo biti pripravljeni in čuječi. V trenutku, ko sprejmeš njegov klic, imaš možnost, da postaneš svobodna oseba, sposobna razpolagati sama s seboj, da postaviš svoje življenje v službo njemu in drugim.

»Ali res veruješ, da nas Bog potrebuje?«

Najprej je Jezus hotel imeti okoli sebe ljudi: dvanajst prijateljev, skupnost, ljudstvo. Potem pa napravi še veliko več; prikaže samega sebe in Cerkev kot trto: »Jaz sem prava trta. Ostanite združeni z menoj in jaz bom združen z vami. Kakor mladika ne more roditi sadu sama od sebe, tako tudi vi ne, če ne ostane združena s trto, tudi vi ne morete roditi sadu, če ne ostanete združeni z menoj. Jaz sem trta. Vi ste mladike. Če kdo ostane združen z menoj in jaz z njim, rodi veliko sadu; brez mene ne morete ničesar storiti.«
Jezus v svojih prijateljih odkrije svojo kri. »Jaz sem vi in vi ste jaz,« zatrjuje. »In to je znamenje, da se spoznamo: imenuje se evharistija. Smo isto telo. V nas se pretaka ista kri. Sedaj ste vi moje roke, moje noge in moje srce.«
Ko so ga njegovi sovražniki križali, so si mislili: pa smo se ga znebili! Enkrat za vselej smo zavalili kamen nad Jezusom nazareškim. Vendar soncu ne moremo preprečiti, da ne bi vzhajalo, ne moremo preprečiti, da bi bil življenje, tistemu, ki lahko premaga smrt. Ne moremo preprečiti, da bi bil deležen življenja tisti, ki je vir življenja. Nič ni bolj živega kot Bog. In na tisti zadnji večer je pri evharistiji Jezus dejal: »Sedaj ste vi jaz!« Jezus živi v nas!
Dragi mladi, lahko ste geniji, dobri organizatorji, iznajditelji, slavni ljudje, uspešni možje in žene … pa je vse to nič pred možnostjo, da postanete orodje v Božjih rokah.
Ne morete živeti jalovega življenja, ki vsak dan bolj vene. Lahko pa, nasprotno, rodite bogate sadove. To je vaša odgovornost: »Moj oče je vinogradnik,« razlaga Jezus, »vsako vejo, ki je na meni in ne rodi sadu, odreže in vrže proč, veje pa, ki rodijo sad, obreže vsega, kar jih ovira, da bi dale obilnejši sad. Vi ste že osvobojeni vsega tega po zaslugi Božje besede, ki sem vam jo oznanil.«
Lahko postanete usta, po katerih Bog še naprej govori človeškim bitjem, ki postanejo orodje za oznanjevanje prave svobode. Lahko postanete oči, ki znajo gledati v temi sveta, da potem drugim pokažete Božjo navzočnost in njegovo kraljestvo. Lahko postanete njegova ušesa, ki sredi bučne glasbe (iPod) utegnejo slišati tisto, česar ne morejo več slišati: glas tistega, ki joče, ki kliče na pomoč, tistega, ki zahteva spoštovanje in dostojanstvo, ki zahteva pravičnost in kruha. Lahko postanete roke in noge, da greste naproti osebam, da jih podpirate in spet postavite na noge v Jezusovem imenu. In odkrili boste, da ste prejeli veliko več, kakor bi sami mogli dati.
To je skrivnost sreče. »Sreča obstaja na drugi strani, na strani, za katero ne mislite,« pravi Jezus. »Srečo si gradimo samo z Bogom.«
To je že oznanilo mlado hebrejsko dekle, njegova mati, preden se je on rodil: »Moja duša poveličuje Gospoda vsemogočnega. Velike reči mi je storil on, njegovo ime je sveto. Iz roda v rod izkazuje svoje usmiljenje vsem, ki mu zvesto služijo. Dvignil je svojo močno roko, razkropil je vse, ki so napuhnjenih misli, in njihove načrte. Mogočne je vrgel s prestola in povišal je nizke. Lačne je napolnil z dobrotami in bogate je odpustil prazne.«
Bog je vedno na strani poraženih, ubogih, mučenih, čistih in miroljubnih. Srečni, veseli, blaženi tisti, ki uživajo mir, skladni sami s seboj, s svetom in z Bogom, to so ubogi, ker imajo roke in srce odprte, da prejmejo Božje darove in zaupajo v njegovo moč. Blagor tistim, ki imajo čisto srce in ne poznajo sebičnosti, ki se ne vrtijo samo okoli sebe samega, ampak gledajo na Boga. Blagor tistim, ki gradijo mir in se borijo za pravičnost.
»Vi ste sol zemlje« in torej lahko preprečite, da bi se ta svet pokvaril. Biti morate prižgane bakle, ker je v tem svetu še preveč teme. Ne zahteva se od vas, da samo nosite luč. Vi morate biti luč! Biti morate ogenj, da pa boste dajali luč, morate použivati sami sebe, kakor sveča, ki izgoreva.«
Blagor vam, če se odločite, da boste hodili z Jezusom, če tvegate, da boste v luč spremenili svoje sanje; predvsem pa boste srečni, če ostanete v njem in ne le z njim. Svobodni, da obrodite sadove, to je vidna dela konkretne ljubezni, ki jo sestavljajo: resnica, predanost, tudi popolno darovanje življenja, kadar je to potrebno.
Na zadnji večer je Jezus vstal, slekel plašč in si privezal predpasnik. Potem je v umivalnik natočil vode, začel umivati noge svojim učencem in jih brisati s svojim predpasnikom. Tako, kakor so delali sužnji. Takoj nato je dejal: »Kar sem storil jaz, storite tudi vi drug drugemu.«
Oblikujte ljudstvo oseb, ki se imajo radi, da bodo začeli verovati v Boga, ko bodo videli vas.
Mi smo novo ljudstvo. Smo Božja družina, smo prava trta, ki jo Oče obdeluje z ljubeznijo. Sprejmimo življenjski sok Svetega Duha od Jezusa in bodimo mladike, ki rodijo sad … Imenujemo se Benedikt iz Nursije, Frančišek Asiški, Dominik Guzman, Ignacij Lojolski, Terezija Jezusova, Frančišek Saleški, don Bosko, mati Mazzarello, don Rua, Dominik Savio, Lavra Vicuña, msgr. Versiglia, Kalist Caravario, Jožef Kalasanz, Jožef Kowalski, Zeffirin Namuncurá, mladi mučenci iz oratorija v Poznanju, Pier Giorgio Frassati, mati Terezija Kalkutska, Damijan de Veuster, Jožef Quadrio, Nino Bagllieri … Mi … Koliko nas je. Družina, ki vsak dan sprejema Božjo besedo, mladika, ki vsak dan prinaša sadove Svetega Duha.
Hodite zato s pokončno glavo. Sami odločate o svojem življenju. V polnosti se zavedajte sami sebe. Bodite pokončni, tudi sami, tudi glede množice. Lahko se priklonite samo pred Bogom in da dvignete tiste, ki so padli. Ljubite Boga z vsem srcem in ljudi, ki živijo okoli vas, kot sami sebe.
Jezus je sklenil svoj govor na gori s temi besedami: »Vsak, ki posluša te moje besede in jih uresničuje, je podoben preudarnemu možu, ki je zidal svojo hišo na skalo. Ulila se je ploha, pridrlo je vodovje in zapihali so vetrovi ter se zagnali v to hišo in vendar ni padla, ker je imela temelje na skali.«
»Kdor pa te moje besede posluša in jih ne uresničuje, je podoben nespametnemu možu, ki je zidal hišo na pesku. Ulila se je ploha, pridrlo je vodovje, zapihali so vetrovi, zagnali so se v to hišo in padla je in njen padec je bil velik.«
Dobro pazite nase: zgradite svoje življenje na skali, sicer vas bo zdrobilo.

»Gospod Pascual, ali Jezus res vse to zahteva od nas?«

Služiti Bogu je zelo preprosto. Bog ni tiran. Bog se pogovarja z vami kot oče in prijatelj.
»Niste vi, ki ste me izbrali za prijatelja, ampak sem jaz izbral vas in sprejel za svoje prijatelje. Tako bo vaše delo raslo in prinašalo sadove, ki bodo trajali večno. Če boste šli po poti, ki vam jo kažem, pravi Jezus, boste videli, kako lepo je pripadati Bogu in da breme, ki vam ga nalaga vera, ni težko.«
Morate zajeti sapo, se dvigniti in se čutiti kot svobodni ljudje. Moje sporočilo je povabilo na praznik. Vaše življenje je ustvarjeno za praznik in vsi gremo na praznovanje. Prihodnost je obložena miza, polna veselja med prijatelji in Bog bo obhajal praznik z nami.
Jezus pravi, da je njegova beseda posejana v nas kot na njivi, vendar je človeško srce težek in zapleten teren, ves trd in poln trnjevega grmovja.
In vendar ste vi kakor njiva. Če začenjate poslušati Božjo besedo, boste v njej našli marsikaj dragocenega.
Lahko boste našli predvsem samega sebe in našli boste v sebi Boga. »Ne bojte se, vendar ne morete ničesar storiti brez njega. On vas potrebuje.«
On nas zelo dobro pozna, ve točno, kaj smo. Pozna poseben svet teme in luči, ki je v vas; bolje kot mi pozna tisto skrivnostno mešanico, kar smo mi.
Ve, česa smo sposobni. Drugi lahko ostanejo razočarani, ker so sanjali o nas in nas načrtovali v svoje ideale. Bog pa ni nikoli razočaran, kajti tisti, ki ga on ljubi, sem jaz, tak, kakršen sem danes …!
Bog ne živi ne v prihodnosti ne v preteklosti, temveč v sedanjosti. On je navzoč in me vidi v moji sedanji resničnosti.
Tudi Jezusovi prijatelji so mislili, da morajo biti veliki in mogočni, da bodo uresničili Božje kraljestvo. On pa je dejal: »Če hočete koristiti Bogu, morate biti majhni kot otrok.«
Otrok je bitje, ki ima pred seboj še vso prihodnost. Otrok je sestavljen iz sanj in zaupanja.
Hodite naravnost, z glavo pokonci. Pred vami je prihodnost in se splača iti njej naproti. Otroci so slabotni; to kar jim najbolj manjka, je predvsem moč. Vendar imajo zaupanje. In kadar gre vse dobro, vedo, da so ljubljeni.
In imajo pred seboj prihodnost. Vi imate besedo, da kaj rečete v svojem življenju in s svojim življenjem. Besedo tolažbe, besedo, ki osvobaja, besedo, ki vliva upanje, ki je odprta proti prihodnosti. Bodite pogumni, da to besedo izrečete. Bodite pogumni, da boste to, kar ste, in bodite taki v celoti: pristni, svobodni, ki imate svoj poklic.
Ne bojte se! Pojdimo pogumno proti drugemu bregu.
Ta ocean nevarnosti in groženj je res velik, naša ladjica pa je majhna in krhka. Toda na naši ladjici vozimo Jezusa, Božjega Sina. Koga naj se potem bojimo?
Dragi mladi, rad vas imam in sem sprejel vašo željo, da vam pokažem Jezusa. Pokazal sem vam ga in vas pripeljal k njemu. Želim si, da bi sedaj lahko izpovedali kot učenca Janeza Krstnika: »Našli smo Kristusa,« in si prizadevajte, da boste še druge pripeljali k Jezusu.
Sklepam z molitvijo kardinala Newmana, naj postane vaša molitev in jo vključite v program svojega življenja.

V TVOJE ROKE

Gospod, popolnoma se izročam v tvoje roke.
Ti si me ustvaril zase.
Nočem več misliti na sebe,
ampak hoditi za teboj.

Kaj hočeš, da storim?
Dovoli mi, da hodim s teboj,
da te vedno spremljam,
v veselju in žalosti.

Izročam ti svoje želje, svoje veselje,
slabosti, načrte in misli,
ki me zadržujejo daleč od tebe
in me nenehno zapirajo v samega sebe.

Napravi iz mene, kar hočeš!
Ne pogovarjam se o ceni.
Ne zahtevam, da bi vnaprej
poznal načrte, ki jih imaš ti z menoj,
hočem le to, kar ti hočeš zame.

Ne pravim: »Šel bom za teboj povsod, kamor ti greš,«
ker sem slaboten.
Izročam se ti, da me boš ti vodil.
Hočem hoditi za teboj v temi,
prosim pa te le za potrebno moč.

O Gospod, daj, da ti bom prinašal vse stvari,
in poišči to, kar ti je všeč
v vsaki moji odločitvi,
in daj blagoslov na vsa moja dejanja.

Kakor poldnevnik nakazuje ure
samo s soncem,
tako hočem, da me usmerjaš ti:
ti me hočeš voditi in uporabiti.
Bodi tako, Gospod Jezus!

Kardinal J. H. Newman

Iskreno in z vsem spoštovanjem vas pozdravljam

Pascual Chávez Villanueva SDB
vrhovni predstojnik

V Rimu, 31. januarja 2010

2010-03-09T05:25:00.000-08:00

Blaženi Mihael Rua (vol. V)

Poleti l. 1865 je salezijanski zavod v Valdoccu zašel v težave. Glavni upravitelj don Alasonatti je umiral. Umrl je 7. oktobra. Štirje izmed najboljših salezijancev so morali odstopiti od prevelikega dela. Število fantov je naraslo na preko 700. Gradnja svetišča Marije Pomočnice je hitro napredovala in je zahtevala vedno večje izdatke. Don Bosko je moral prositi miloščino s potovanji, loterijami in številnim dopisovanjem. Potreben je bil človek, ki bi obvladal razmere: disciplino med fanti, materialno vodenje delavnic in šol, nadzor nad deli pri svetišču. Med ljudmi take vrste je don Bosko poznal samo enega: don Ruo. Kar takoj ga je poklical.

Don Provera, veliki salezijanec, ki pa je bil na pol invalid, kateremu je don Bosko vedno zaupal kočljive in težke zadeve, je prišel v Mirabello. Vstopil je v pisarno malega semenišča in našel don Ruo, ko je pisal neko pismo.

»Don Bosko te prosi, da prepustiš ravnateljstvo don Bonettiju in takoj prideš v Valdocco. Don Alasonatti umira. Ko boš pripravljen, bova odpotovala.«

Don Rua je poklical don Bonettija in sta opravila izročitev in prevzem. Potem je šel pozdravit fante po razredih. Objel je svojo mater in ji rekel:

»Don Bosko me kliče. Ti za sedaj ostani tukaj. Kuhinja in pralnica te potrebujeta. Ti bom že pozneje sporočil.«

Vzel je brevir in dejal don Proveri: »Pripravljen sem. Pojdiva«.

»Izkušnja iz Mirabella je pomagala razviti njegovega duha osebne podjetnosti, ki bi bil morda malo zadržan, če se ne bi nikoli oddaljil od don Boska.«[1]

Ob don Ruovem delovanju v Mirabellu pa je bilo še nekaj več: bilo je dokaz, da je don Boskovo ustanovo bilo mogoče presaditi, je mogla živeti ter uspevati tudi brez don Boskove telesne navzočnosti, da bo le v vodstvu trdna salezijanska osebnost. Zato je uspeli don Ruov poizkus odprl brezmejna obzorja za salezijanske ustanove.

[1] M. Wirth, n. d., str. 267.

MŠF

2010-03-03T06:07:00.000-08:00

POČITNICE V VERŽEJU (FEBRUAR 2010)

Po izpitih smo se brž odpravili na oddih...

Iskali smo kraj in se ustavili v Marijanišču v Veržeju, kjer imajo vrata vedno na široko odprta...

Bili smo na obisku v stolni župniji (Sobota), kjer nas je lepo sprejel domači g. župnik...

...nismo hoteli mimo škofa ordinarija, ne da bi ga pozdravili na ordinariatu...

...nekateri pa so se odločili, da bi vzgojno prakso opravljali kar pri sestrah v vrtcu Lavra...

...še mnogo več obiska, pa so so bile deležne Terme Banovci...

MŠF SDB

2010-03-02T00:36:00.000-08:00

KLEPET S "TURINSKIM TONZIJEM"

Anton: Mićo, upam da imaš vsaj ti po tisočletju trenutek časa!?

jaz: Mam…čakam novičke s »kročete«…?

Anton: Danes ima naš stari Primož, "Trubar" 30 let...

Malo smo proslavili, predvsem molitveno-Rožni venec...

jaz: Čestitaj mu v našem imenu!!!

Anton: Kaj se dogaja pri vas, sedaj so izpiti že za vami, pa ni nobenih novic; lepo to!

Tukaj se v glavnem ne dogaja kaj veliko, vse se vrti okoli priprav na izpostavitev Turinskega prta,okoli priložnostnega obiska Papeža Benedikta XVI. in Velike noči, ki je skoraj v senci vseh vzporednih dogajanj, skoraj ne moreš verjet!

Pripravljamo se že nekaj časa, da bi šli skupaj do Petra, pa je sedaj eden, sedaj drugi v akciji, tako, da bolj slabo kaže?!

Jaz še vedno bicikliram, če je le vreme: malo sem že shujšal, malo me pa še čaka...

To je pa vse.

No, do prihodnjič se4 prav lepo pospravljam, da ne bom v napoto!

jaz: Ma kakšno napoto! Kaj pa govoriš?!

jaz: No, potem pa lahko noč! ;)

MŠF

2010-02-25T12:34:00.000-08:00

Blaženi Mihael Rua (vol. IV)

Biti don Bosko v Mirabellu

Leta 1863 je don Bosko pri svoji ustanovi napravil odločilen korak. Delo je v Valdoccu dobro uspevalo, ker je na čelu stala karizmatična in očetovska don Boskova podoba. Toda ko jo bodo presadili drugam, ali bo brez don Boska še funkcionirala? Spomladi tistega leta je don Bosko z don Ruo, ki je imel 26 let, zaupno in napeto razpravljal.

»Rad bi te prosil za veliko uslugo. V sporazumu s škofom iz Casale Monferrato sem se odločil, da v Mirabellu odprem »malo semenišče«. Tebe nameravam poslati tja kot ravnatelja. To bo prva ustanova, ki jo bomo salezijanci odprli zunaj Turina. Tisoč oči nas bo opazovalo. Popolnoma zaupam vate. Dal ti bom tri stvari v pomoč: pet naših najboljših salezijancev, med njimi Bonettija, ki bo tvoj »namestnik«; skupino fantov, izbranih med najboljšimi, ki bodo prišli iz Valdocca, da bodo tam nadaljevali svoj študij, da bodo kvas med novimi fanti, ki jih boš sprejel; skupaj s tabo pa bo šla tudi tvoja mati.«

Don Bosko mu je napisal štiri strani dragocenih nasvetov, ki jih bodo prepisali za vsakega salezijanskega ravnatelja: imamo jih za enega najjasnejših dokumentov o don Boskovem preventivnem istemu.

Don Rua je vse te nasvete, ki so zanj bile zapovedi,

povzel v en sam stavek:
»V Mirabellu bom skušal biti don Bosko.«

Po nekaj mesecih je v oratorijski kroniki zapisano:

»Don Rua se v Mirabellu obnaša kot don Bosko v Turinu. Vedno ga obkrožajo fantje, ki jih on pritegne s svojo ljubeznivostjo in jim tudi pripoveduje vedno nove stvari. V začetku šolskega leta je priporočil učiteljem, naj ne bodo vsaj v začetku preveč zahtevni.«

Po dveh letih je bilo 'malo semenišče' nabito polno fantov, ki so dajali lepo upanje na duhovniške poklice za casalsko škofijo in za salezijansko družbo.

MŠF SDB

2010-02-20T04:48:00.001-08:00

PETER KOČEVAR

(novinec)

2010-02-14T07:02:00.000-08:00

Kartica iz Turina:

2010-02-13T01:20:00.000-08:00

En kandidat manj,
en prednovinec več!

Čestitke v imenu celotne inšpektorije!!!

v "prekmurski družbi"...

s svojim vzgojiteljem...

MŠF SDB

2010-02-13T00:51:00.000-08:00

"SANKANJE 2010"

nočno...

dnevno...

z "dedkom iz Sibirije"...

MŠF SDB

2010-02-11T11:31:00.000-08:00

Blaženi Mihael Rua (vol. III)

Preroško pismo na mizici

Devetindvajsetega julija 1860 je bil Mihael Rua posvečen v duhovnika. Janez Kr. Francesia, ki ga je vedno spremljal, pričuje: »Njegova priprava je bila izredna. Prebil je noč pred posvečenjem v molitvi in pobožnem premišljevanju.« Tisti večer prazničnega dne je bil zelo pomemben. Don Rua se je povzpel v podstrešno sobico, ki mu je služila kot spalnica, in našel na mizi don Boskovo pismo. Prebral je: »Ti boš bolje kot jaz videl, kako se salezijansko delo širi zunaj italijanskih meja in se bo ugnezdilo v mnogih deželah po svetu. Moral boš veliko delati pa tudi trpeti. Vendar dobro vedi, da se samo prek Rdečega morja in puščave pride v obljubljeno deželo. Pogumno prenašaj trpljenje! Pa tudi tu na zemlji ti ne bo manjkala Gospodova tolažba in njegova milost.«

Julij Barberis, ki je postal preudaren magister novincev, je nekaj let kasneje pričal: »Pri kakšnem bi ob toliko dolžnostih utegnil izginiti čut za molitev in redovni duh. Pri don Rui pa je duh molitve in premišljevanja bil kot prirojen. Pokorščina njegovemu predstojniku je bila občudovanja vredna. V tistem času je pričel z izredno stopnjo mrtvičenja in odpovedovanja samemu sebi. Jaz, ki sem šele pred kratkim vstopil v don Boskov zavod, sem bil začuden. Spominjam se, kako smo govorili prijatelji med seboj in smo bili vsi prepričani, da je svetnik. Tudi don Bosko je bil o tem prepričan in nam je o tem govoril.«

MŠF SDB

2010-02-10T00:02:00.000-08:00

Mlajši učijo starejše sobrate...

...čudo današnje tehnike

...he, he...

MŠF SDB

2010-02-07T06:36:00.000-08:00

mag. JANEZ POTOČNIK SDB

(formacijski koordinator)

2010-02-07T06:33:00.001-08:00

JURE BABNIK SDB

(vzgojitelj bogoslovcev - "formatkov")

2010-02-07T06:31:00.000-08:00

ANTON GRM SDB

2010-02-07T06:27:00.000-08:00

Gašper M. Otrin. SDB

2010-02-05T09:00:00.000-08:00

VILIJEVA SNEŽNA ZGODBICA...

Nekega dne je snežilo...

in Vili je razmišljal, da bi bilo "fajn" očistiti nekaj metrov poti...

in lotil se je najpomembnejše poti... do Lurške Marije...

...a kaj ko ga je že na sredini poti skoraj "zasulo"...

...vendar ni obupal...

...celo navdušeno nam je pomahal...

...kakšen optimist!

Celi "radnik"!!!

MŠF SDB

2010-01-31T10:39:00.000-08:00

don Boskov dan na Rakovniku (23. 1. 10)

Nekateri iz formacije smo se udeležili tudi te prireditve za otroke.

Bilo je zanimivo...

pestro, zabavno...

ustvarjalno...

gradbeniško...

likovno...

umetniško...

lutkovno...

katehetsko...

in še marsikaj več...

MŠF SDB

2010-01-30T01:49:00.000-08:00

Bl. Mihael Rua (vol. II)

Šest skrivnostnih besed, ki se ponavljajo in se uresničijo

Tretjega oktobra 1852 med izletom, ko so šli najboljši fantje v Becchi za praznik Rožnovenske Matere Božje, ga je don Bosko preoblekel v kleriško obleko. Mihael je imel 15 let. Ko se je zvečer Mihael vrnil v Turin, je premagal strah in je vprašal don Boska: »Se spominjate najinih prvih srečanj? Prosil sem vas za svetinjico, vi pa ste napravili čudno gesto, kot da bi si hoteli odrezati roko in mi jo dati, ter ste mi rekli: 'Midva si bova vse delila na pol.' Kaj ste hoteli s tem povedati?« On pa: »Dragi Miha, še nisi doumel? Saj je vendar popolnoma jasno. Bolj ko boš rasel v letih, bolje boš razumel, kar sem ti hotel reči: v življenju si bova midva vse delila na pol. Bolečine, skrbi, odgovornost, veselje in vse drugo bo za naju skupno.« Miha je obmolknil, poln tihe sreče: Don Bosko ga je s preprostimi besedami napravil za svojega popolnega dediča.[1]

Duhovnik Julij Barberis je v postopku za beatifikacijo takole opisal njegovo notranjo osebnost: »Vedno si je prizadeval, da bi se ravnal po don Boskovi misli in se odrekel lastnim pogledom in mnenju in se prilagodil don Boskovemu gledanju. Takoj ko je zvedel, da hoče ustanoviti Salezijansko družbo, je prvi izpovedal zaobljubo pokorščine.« Bilo je to 25. marca 1855, ko je imel 18 let. »Od takrat naprej ni mislil več na nič drugega kot pozabiti na svojo voljo, da bi izpolnil Božjo voljo, ki jo je izrazil don Bosko.«

Don Bosko mu ni nikoli ničesar ukazoval, izrazil mu je samo svoje želje. Za Mihaela pa so to bili ukazi, ne da bi pomislil, koliko ga bodo stali.

V začetku l. 1858 je moral don Bosko iti v Rim k papežu, s seboj pa je vzel Mihaela Ruo. Pri svojih 21 letih je imel čudovit spomin in si je zapomnil vsako podrobnost. Poslušal je, kako je papež govoril z don Boskom. V naslednjih dneh je spremljal don Boska pri obiskovanju kardinalov in visokih osebnosti ter opazil, kako izredno vsi znajo ceniti don Boska.

Don Bosko je dejal Mihaelu: »Čim prej je treba ustvariti veliko družino. Misli ti na to!« In je razmišljal. Zadal si je nalogo, da bo »kakor don Bosko«.

V decembrskih dneh 1859, zelo blizu prvemu uradnemu zboru 'kandidatov' za Salezijansko družbo, je Mihael Rua opravljal duhovne vaje pred subdiakonskim posvečenjem, ki je bilo določeno za 17. december. Zanj je bilo popolnoma jasno: čim prej postati don Boskov duhovnik.

Osemnajstega decembra je bila nedelja. Zvečer se jih je 18 zbralo v don Boskovi sobici, ki je v tistem trenutku bila salezijanski Betlehem. Potekal je ustanovitveni zbor »Dobrodelne družbe sv. Frančiška Saleškega«, to je salezijancev. Osemnajsterica je molila, izjavila, da se hočejo povezati v družbo za lastno posvečenje in za izročitev življenja v blagor zapuščene in ogrožene mladine. Opravili so prve volitve. Don Boska, ustanovitelja, so vsi enoglasno izbrali za prvega vrhovnega predstojnika.

Subdiakon Mihael Rua je pri 22 letih bil izvoljen za duhovnega voditelja družbe. Skupaj z don Boskom bo moral skrbeti za duhovno oblikovanje prvih salezijancev.

Nadaljevanje sledi...

MŠF SDB

[1] Gl. A. Auffray, Don Mihael Rua, SEI, Turin 1933

2010-01-24T06:48:00.000-08:00

Devetdnevnica k sv. Janezu Bosku

Oče naš …

Zdrava Marija …
Slava Očetu …

Hvaljeno in češčeno ...

Pozdravljena, Kraljica, mati usmiljenja, življenje, veselje in upanje naše, pozdravljena! K tebi vpijemo izgnani Evini otroci, k tebi zdihujemo žalostni in objokani v tej solzni dolini. Obrni torej, naša pomočnica, svoje milostljive oči v nas in pokaži nam po tem izgnanstvu Jezusa, blagoslovljeni sad svojega telesa. O milostljiva, o dobrotljiva, o sveta Devica Marija!

Marija pomoč kristjanov, - prosi za nas.

vse molimo 3x na koncu devetdnevnice dodamo še:

Sveti Janez Bosko! Poslušen Svetemu Duhu si postal oče in učitelj mladine, salezijanski družini pa si izročil zaklad ljubezni do malih in ubogih, predvsem mladih.
Pomagaj nam, da tudi mi postanemo znamenje in nosilci Božje ljubezni mladini. Navdihuj nas, da bomo svoje srce oblikovali po srcu Kristusa, Dobrega pastirja. Izprosi vsem članom svoje družine srčno dobroto, vztrajnost pri delu, modrost pri presojanju, pogum v pričevanju, velikodušnost v apostolskem delu, ljubezen do Evharistije in Marije! Nakloni nam milost, da bomo zvesti poklicu, ki nam ga je Gospod namenil. Daj, da bomo pod Marijinim vodstvom skupaj z mladimi veselo stopali po poti, ki vodi k Ljubezni. Amen.

2010-01-24T06:38:00.000-08:00

Sveti Frančišek Saleški

(1567–1622)

Sveti Frančišek Saleški je cerkveni učitelj, zavetnik pisateljev in časnikarjev, sijajen pridigar in duhovni pisatelj, soustanovitelj kontemplativnega ženskega reda, sijajen duhovni voditelj, ki je vse stanove in vsakega posameznika spodbujal k svetosti.

Frančišek Saleški se je rodil 21. avgusta 1567 v plemiški družini Boisy v današnji francoski pokrajini Savoja. Pravo je študiral na univerzah v Parizu in Padovi. Že v študijskih letih je pokazal zanimanje za teološka vprašanja, ob čemer je odkril duhovniški poklic. Opustil je pravniško službo in leta 1593 postal duhovnik. Najprej je tri leta služboval v pretežno kalvinistični pokrajini Chamblais, nato pa je zaradi občutljivosti za katoliško pravovernost prosil škofa v Ženevi, središču kalvinizma, naj ga v službo sprejme kot katoliškega pridigarja. Ker je požel velik uspeh, je bil že po treh letih imenovan za ženevskega škofa pomočnika (1599). Ko je tri leta pozneje postal škof ordinarij, si je prizadeval za uvedbo reform Tridentinskega koncila (1545–1563).

Sedež škofije je moral zaradi pritiska kalvinskih reformatorjev preseliti v savojsko mestece Annecy, kjer je postal duhovni voditelj in redovni ustanovitelj. Frančišek Saleški velja za utemeljitelja moderne katoliške duhovnosti. Intelektualno je vplival na nekatere najvidnejše osebnosti 17. stoletja v Franciji. Umrl je 28. decembra 1622 v Lyonu.

Za svetnika je bil razglašen leta 1665, papež Leon XIII. (1878–1903) pa ga je leta 1887 razglasil tudi za cerkvenega učitelja. (vir:http://aktualno.rkc.si/?id=10197&fmod=13)

Salezijancem je posebej v časti, saj je bil

sv. Janezu Bosku nenehni vir

navdiha in zgleda.

Salezijanci smo ime dobili ravno

po sv. Frančišku Saleškem.

MŠF SDB

2010-01-21T22:45:00.000-08:00

VRHOVNO VODSTVO DON BOSKOVIH USTANOV

Via della Pisana 1111 – 00163 Rim

Vrhovni predstojnik

Prot. št. 10/0045

Predragi inšpektorji,

predragi sobratje, člani inšpektorialnih svetov,

predragi vsi sobratje!

Prepričan sem, da ste v teh dneh vsi pozorno in sočutno sledili veliki drami na Haitiju. Potres na dan 12. januarja je imel nezaslišano moč in je sejal smrt in rušenje. Mrtvih je veliko, milijoni so ostali brez strehe nad glavo v deželi, ki je že tako in tako brez konkretnih vladnih ustanov.

Za nas salezijance so najhujše izgube seveda človeška življenja tolikih naših mladih in otrok (okoli 500) in treh naših sobratov.

Potres je praktično porušil vse naše ustanove v Port-au-Prince-u. Inšpektorialna hiša je težko poškodovana in praktično neuporabna. Poklicna šola ENAM je popolnoma porušena. Male šole patra Bonhema so se sesule do tal. Dom za mlade z ulice »Lakay« je porušen. Ponoviciat in Center za filozofske študije (tudi za redovnike drugih družb) je popolnoma neuporaben za prebivanje ter ga bo treba porušiti in na novo sezidati. Center Thorland je na pol porušen: sesuli so se paviljoni, ki so navadno služili za sprejem sobratov in mladinskih skupin. Šola v Petion Ville je resno poškodovana. O vsem tem najdete poročila s fotografijami na ANS-i. K temu je treba dodati še škodo, ki so jo utrpeli zavodi HMP.

Naši sobratje s Haitija so težko preizkušani. Brez dvoma se ozirajo na nas. Prosijo za pomoč in podporo, ki bo don Bosku omogočila nadaljevati svoje delo v tej deželi in da jim dati znamenje upanja pri nadaljevanju svoje poti kot salezijanci. Že več dni živijo zbrani na prostem skupaj s tisoči ljudi. Zelo smo hvaležni inšpektoriji Santo Domingo, ki se je izkazala kot »bližnja« in je hitro poslala hrano in stvari za prvo nujo ter rešila težko ranjenega sobrata.

To moje pismo želi biti prizadet in hkrati močan poziv k solidarnosti naše salezijanske družbe. Kakor se vsi člani kake družine sklanjajo nad bolnim otrokom, tako hočemo tudi mi z velikim sočutjem prevzeti skrb v tej izredni potrebi in konkretno pomagati tej majhni, a tako preizkušeni vizitatoriji.

Želim izraziti svoje veselje, ko sem videl, da so najhitreje in spontano odgovorile na ta poziv k solidarnosti najrevnejše inšpektorije (iz Afrike, Azije in Amerike).

Zato pozivam vse salezijanske inšpektorije in zavode, naj pošljejo izdatno pomoč za tiste naše sobrate, ki so v največji stiski. Po prvih nujnih pomočeh (hrana, voda, provizorična nastanitev…) bo treba misliti na načrt nove izgradnje, ki bo zahtevala veliko energije in ogromna sredstva. Obračam se na cse, še najbolj na inšpektorije, ki razpolagajo z večjimi sredstvi. V don Boskovem imenu vam zagotavljam, da bo Gospod blagoslovil to vaše dejanje ljubezni. Bodite torej velikodušni, četudi bi moral »počakati« kak vaš poseben načrt!

...

Predragi! Naš oče don Bosko, o tem sem prepričan, bi nas v tem trenutku izzval, naj bomo radikalni in naj popolnoma zaupamo v Božjo previdnost. Zato vam v don Boskovem imenu pošiljam to prošnjo v imenu naših najbolj prizadetih sobratov!

Hvaležen sem vam za vse, kar boste storili. Bog naj vas blagoslovi. To bo najlepši način, da izrazimo svojo zvestobo našemu skupnemu očetu ob bližnjem don Boskovem prazniku.

V don Bosku vam izražam svojo veliko ljubezen in spoštovanje.

Don Pascual Chávez Villanueva

vrhovni predstojnik

Rim, 18. januarja 2010

(izvleček iz pisma vrhovnega predstojnika)

MŠF SDB

2010-01-17T04:52:00.001-08:00

Blaženi Mihael Rua (vol. I.)

1. DON RUA, »NAJZVESTEJŠI DON BOSKOV SIN«

»Don Rua je bil najbolj zvest, zato tudi najponižnejši in hkrati najpogumnejši don Boskov sin.«[1] S temi odločno izrečenimi besedami je 29. oktobra 1972 papež Pavel VI. za vedno izklesal don Ruovo človeško in duhovno podobo.

»Don Boskov naslednik, to je nadaljevalec: sin, učenec, posnemovalec … je iz svetnikovega zgleda napravil šolo, iz njegovega življenja zgodovino, iz njegovega pravila duha, iz njegove svetosti vzor; iz njegovega izvira je napravil tok, reko.«

Tako so besede Pavla VI. na višjo raven povzdignile zemeljsko zgodbo tega »slabotnega in izčrpanega duhovnika«. Odkrivale so diamant, ki je blestel v skromni in ponižni zgodbi svojih dni.

Začela se je nekega davnega dne s čudno gesto. Kot osemleten fantič, sirota brez očeta, s črnim trakom na rokavu, ki mu ga je prišila njegova mati, je iztegnil roko, da bi od don Boska dobil svetinjico. A don Bosko mu je namesto svetinjice stegnil svojo levo roko, z desnico pa je naredil gesto, kakor da si jo delita na pol. In mu je rekel: »Vzemi jo, Mihec, vzemi jo!« In pred na široko razprtimi očmi, ki so ga gledale začudene, mu je izrekel šest (sedem) besed. »Midva si bova vse delila na pol.«

V prvih letih je don Bosko hotel, naj Mihael ostane pri njem ves dan, zvečer pa se vrne večerjat in spat k svoji materi, gospe Ivani Mariji. Ko pa je prihajal v oratorij, je don Bosko že v prvih letih hotel, da ostane z njim tudi pri mizi.[2] Mihael si je tako začel usvajati don Boskov način mišljenja in ravnanja. »Bolj je vplivalo name,« je dejal kasneje, »opazovati don Boska pri njegovem delu, tudi najmanjšem, kakor brati in premišljevati katero koli nabožno knjigo.«[3]

[1] Pavel VI.: Homilija ob beatifikaciji don Rua.

[2] M. Wirth, Od don Boska do današnjih dni.

[3] A. Amadei, Božji služabnik Mihael Rua.

Nadaljevanje sledi...

MŠF SDB

2010-01-16T11:48:00.000-08:00

Potres - Haiti!

Nedavni potres na Haitiju je močno prizadel tudi salezijance in njihove ustanove.

Po poročanju salezijanske agencije ANS so v potresu umrli trije salezijanci, med njimi tudi dva ponovinca, nekaj pa je ranjenih.

Prve novice s Haitija so poročale

o 200 mrtvih gojencih v salezijanskih ustanovah,

zdaj se je številka povzpela na okrog 500.

V potresu je nastala tudi materialna škoda: nekatere zgradbe so poškodovane, nekatere popolnoma uničene.

Člani formacije se pridružujemo sožalnicam vsem salezijancem, staršem in gojencem in drugim prizadetim v nesreči!

MŠF SDB

2010-01-09T12:43:00.000-08:00

GREGA VALIČ SDB

2010-01-09T12:38:00.000-08:00

Rim, 31.12.2009:

Vrhovni predstojnik salezijancev Pascual Chavez je predstavil vezilo za leto 2010: "Gospod, radi bi videli Jezusa. V posnemanju Mihaela Rue ponesimo mladim evangelij kot pristni učenci in navdušeni apostoli."

MŠF SDB

2009-12-27T09:10:00.000-08:00

"ŠTEFANOVANJE 09"

Že več let je Štefanovo eden izmed redkih dni, ko se zberemo vsi "formatki" (člani formacijske skupnosti) skupaj. Saj smo raztreščeni na vse konce: od Turina, Pinerola, do krajev cele Slovenije.

Ta dan smo se zbrali vsi, ki smo trenutno v Sloveniji: Matild Josip, Mitja Štefan, Uroš (kandidat), Janez; in vsi, ki so trenutno v Italiji: Primož, Gašper, Tone, Peter (novinec).

Manjkala sta le diakon Grega in kandidat Vili.

Poleg naštetih pa smo povabili še druge sobrate različnih generacij.

Z nami je bil tudi višji predstojnik salezijancev Slovenije, ki nam je znal povedati prenekatero hudomušno in smešno življensko zgodbo že pokojnih sobratov.

Obilo smeha in družinskega vzdušja kot predvečer Svete Družine.

Utrujeni in zadovoljni smo se odpravili spat, nekateri pa so odšli drug dan v zgodnjih jutranjih urah domov k svojim domačim.

MŠF SDB

2009-12-15T12:55:00.000-08:00

MIKLAVŽEVANJE V SKUPNOSTI

(RAKOVNIK) - 6. 12. 2009

Tudi letos je bilo pestro, smešno in zanimivo.
Sobratje so bili zadovoljni.
Bogoslovci smo se izkazali.
Imeli smo odlične tudi goste:

Višjega predstojnika salezijancev dr. Alojzija Slavka Snoja

in Barskega nadškofa msgr. Zefa Gashija.

Ob obilici smeha,
smo se po končanem miklavževanju
kar s težavo zbrali in končali dan v kapeli z večernicami.

Veselje je bilo videti vsakega sobrata nasmejanega
in nato zbranega v molitvi.

MŠF SDB

2009-12-08T03:57:00.000-08:00

PREOBLEKA 2009

Kot je pri nas v navadi,

vsak salezijanec (kandidat za duhovnika) po opravljenem noviciatu

dobi kleriško obleko - talar.

Tokrat (ponedeljek, 23. 11. 09)

sta ga na novo oblekla Mitja in Matild.

Iskrene čestitke obema,

obenem pa poziv k večji odgovornosti

in k večjemu čutu za Cerkev.

MŠF

2009-12-08T03:46:00.001-08:00

SREČANJE MLADIH REDOVNIKOV

(KANČEVCI 2009)

Srečanje je letos potekalo v Domu duhovnosti Kančevci od petka 20. do nedelje 22. 11. Tam se nas je zbralo okoli 20 mladih redovnikov in redovnic devetih različnih redov (salezijanci, uršulinke, minoriti, usmiljenke, frančiškani, salezijanke, kapucini, šolske sestre).

Naslov srečanja je bil »OBČESTVENA DUHOVNOST« - Brat, sestra, ovira ali pot.

Z nami sta bila gosta p. Ivan Platovnjak DJ in s. Erika Prijatelj OSU.

Seznanjeni smo bili s povsem praktičnimi načini komunikacij občestvenega in medbratskega pogovora.

Ob obilici ponujene duhovnosti, smo imeli tudi nekaj časa za klepet in druženje. Zaključili smo z nedeljsko sv. mašo z domačimi verniki, ki so bili navdušeni ob takšni »Božji vojski«.

MŠF SDB

2009-11-22T23:25:00.000-08:00

UROŠ BOROVNJAK

(kandidat za SDB)

Kraj: Cankova

Končal: Srednja medicinska Maribor

Stanje: 1. letnik Teološke fakultete Ljubljana

2009-11-18T12:49:00.000-08:00

Ker že dolgo ni nobenega Duha od nikoder sem se odločil napisati tale "pozdravček": PRIPOROČILO ZA MOLITEV - KER MORAM ODDATI PROŠNJO ZA VEČNE ZAOBLJUBE IN SEM NA KONCU DEVETDNEVNICEV TA NAMEN, SE TOPLO PRIPOROČAM V MOLITVENO PODPORO IN SPOMIN V TA NAMEN!!!" Iskrena hvala vsem za vložen trud in energijo..., se bom trudil vsem ob svojem času povrniti z obrestmi.

Do takrat pa - "Boug plati, fsem fse doubro!!!"

TONE GRM SDB

2009-11-14T07:06:00.001-08:00

Svete zaobljube

Pokorščina

Prava pokorščina, ki ugaja Bogu in predstojnikom, je v tem, da radi

napravimo, karkoli nam ukazujejo naše konstitucije ali naši predstojniki.

Prav tako je pokorščina v tem, da se pokažemo popustljivi tudi v najtežjih

stvareh, nasprotnih našemu samoljubju, in jih pogumno opravljamo,

čeprav bi nas stalo truda in žrtve. V teh primerih je pokorščina težja, toda

veliko zaslužnejša in nas vodi v nebeško kraljestvo. Kdor se posveti, bo z

velikim zaupanjem ponavljal s svetim Avguštinom: »Daj mi, kar zapoveduješ,

in zapovej, kar hočeš.«

Uboštvo

Posvečeni »je tisti, ki nima ničesar in je postal ubog, da bi bil bogat z

Jezusom Kristusom. Posnema zgled Odrešenika, ki se je rodil v uboštvu,

živel v pomanjkanju vsega in je umrl gol na križu. (…) Res je, da bomo

morali kdaj prenašati neugodje na potovanju, pri delu, ko bomo zdravi ali

bolni. Včasih hrana, obleka ali kaj drugega ne bo po našem okusu. Prav tedaj pa se moramo spomniti, da smo se izrekli za uboštvo. Če hočemo

za to imeti zasluženje in plačilo, moramo prenašati njegove posledice.

Skrbno se ogibajmo neke vrste uboštva, ki jo je sv. Bernard močno grajal.

»Nekateri,« pravi, »se ponašajo s tem, da jih imenujejo uboge, toda branijo

se spremljevalcev uboštva. Drugi so zopet radi ubogi, če jim nič ne

manjka.«

Čistost

Čistost »je nadvse potrebna krepost, vélika krepost, angelska krepost,

ki so ji krona vse druge kreposti … Božji Odrešenik nam zagotavlja, da

so tisti, ki imajo ta dragoceni zaklad, ki imajo ta neprecenljivi zaklad, že v

tem umrljivem življenju podobni Božjim angelom.«

»Ne vstopajte v salezijansko družbo, ne da bi se prej posvetovali z

modro osebo, ki vas presodi, ali boste mogli ohraniti to čednost.«

Proti koncu tega dolgega pisma don Bosko končuje: »Kdor se posveti

Gospodu s svetimi zaobljubami, ponudi Božjemu veličastvu najdragocenejši

in najbolj všečen dar.«

MŠF SDB

2009-11-10T05:51:00.000-08:00

Načrtovanje v Lučah (21. 9 - 24. 9. 09)

Salezijanski bogoslovci smo na začetku novega akademskega leta imeli tako imenovano načrtovanje.

Dejansko si človek mora vsak dan načrtovati svoje življenje. Od tega, kaj bo danes jedel, kaj si bo kupil v trgovini...

Poleg že utečenih sobratov (Janez, ki je ravnatelj; Jure, ki je vzgojitelj; Mitja in Matild) smo se pridružili trije novi člani: Aleš Perič Močnik iz župnije Šenčur,
Vilmoš Švarc iz Mužlje (Srbija) ter Uroš Borovnjak iz Murske Sobote.

Kot nakazuje naslov, smo bili gostje v Lučah, to je idilična pokrajina, kjer človek brez problema najde stik z Bogom, svojim stvarnikom. Gospa Ana in njena družina nas je razvajala z različnimi dobrotami, tako da zaradi različnih pohodov nismo shirali. Skozi teden smo počasi spoznavali in načrtovali življenje v naši skupnosti, zraven nekakšne (lahko bi rekli) teorije, smo se zabavali, imeli pohode, vsak dan Sv. mašo, ter tudi adoracijo ter prestavitve: kdo smo in kakšno je bilo naše življenje do sedaj. V upanju, da smo si vsaj malo načrtovali prihodnost v dobri smeri, nadaljujemo življenjsko pot z veselim in poskočnim korakom in širokim nasmehom na obrazu.

Uroš Borovnjak

2009-11-10T05:31:00.000-08:00

VILMOŠ ŠVARC (kandidat za SDB)

2009-11-08T12:28:00.001-08:00

JANEZ SUHOVERŠNIK SDB

2009-11-08T12:27:00.001-08:00

PRIMOŽ MARIJA KOROŠEC SDB

2009-11-06T03:47:00.001-08:00

Biti z don Boskom pomeni stopiti v Božji načrt.

Zgodilo se je 18. decembra 1859, ko je don Bosko v svoji skromni sobici ustanovil družbo, ki se bo pozneje imenovala Družba svetega Frančiška Saleškega, in tako uresničil načrt, ki ga je dolgo časa nosil v svojem srcu, od 1841, leta njegovega mašniškega posvečenja in vstopa v Konvikt, kakor je sam pozneje večkrat zapisal. Družba ni bila ustanovljena, da bi z njo začeli neko ustanovo, ampak da bi jo vzdrževali in razvijali; porodila se je med tistimi fanti, ki se jim je don Bosko posvečal, in skupaj z njimi.

»Don Bosko ni mogel ali ni hotel z namenom, da bi ustanovil morebitno redovno družbo, zbrati pomenljivega jedra odraslih sodelavcev in jih izbrati izmed tistih, ki so že delovali v treh oratorijih.« Uvidel je, da je učinkovitejše kot imeti skupino prostovoljcev, ki danes so, jutri pa jih ni več, ustanoviti stalno družbo za vedno posvečenih Bogu, ki mu bodo služili v teh ogroženih fantih. Da bi se mu to posrečilo, je ne nazadnje

pomislil na svoje fante, tiste, ki so tista zadnja leta – eni več, drugi manj – preživeli z don Boskom v oratoriju.«

»Po slikoviti govorici v sanjah,« razlaga Stella, »je don Bosko začutil, da je določeno, da bo imel pod seboj veliko fantov, od katerih se bodo mnogi spremenili v pastirje in mu bodo pomagali pri vzgojnem delu.«

Nekega dne je sv. Janez Bosko takole razložil svojo misel: »Velika prednost je, da mi sprejemamo večino tistih, ki bodo postali salezijanci, še prav majhnih. Postajajo veliki in se neopazno navajajo na delovno življenje, vsi poznajo celotnega duha družbe in bodo zlahka sposobni za vsako opravilo. Hitro bodo postali dobri asistentje in dobri učitelji, z enotnim duhom in metodo, ne da bi jih moral kdo poučevati o naši metodi, saj so se je navadili, medtem ko so bili gojenci … Menim, da do naših časov še ni nastala kaka

redovna družba, ki bi imela na razpolago toliko posameznikov, ki bi bili zanjo

najprimernejši … Tisti, ki so dolgo časa živeli med nami, bodo v druge

vlili našega duha.«

Spominjamo se lahko lepe zgodovine, in ko se je spominjamo,

imamo še pomenljivo zgodovino, ki jo moramo uresničiti.

2009-11-06T03:13:00.000-08:00

MATILD JOSIP DOMIĆ SDB

Rojen:

Kraj: Pijava Gorica

Končal: Gimnazija Želimlje

Stanje: 2. letnik Teološke fakultete Ljubljana

2009-10-16T09:04:00.000-07:00

MITJA ŠTEFAN FRANC SDB

Rojen: 21. 6. 1988

Kraj: Gornja Bistrica

Končal: Gimnazija Želimlje

Stanje: 2. letnik Teološke fakultete Ljubljana

2009-10-16T02:49:00.000-07:00

To, kar je storil don Bosko, ko je poklical skupino svojih fantov iz valdoškega oratorija, in odgovor, ki so ga oni dali, je v stvari prava evangeljska izkušnja, močno simbolična in služi kot vzorec: kot Jezus je tudi don Bosko poklical nekaj fantičev, ki so mu bili blizu in so z njim delili svoje življenje, sanje in poslanstvo. Kot Jezus je tudi don Bosko našel svoje sodelavce med tistimi, ki so mu stali ob strani. Bivanje z njim, čeprav so bili še čisto mladi, je bila naravna podlaga, da jih je povabil.

iz Glasila vrhovnega sveta 404